Mojca Gorenc, Manja Hribar,

obe štud. med.

Povzetek

Članek prikazuje nekaj najpogostejših in najpomembnejših nujnih stanj pri otrocih. Nujna stanja v pediatriji so za razliko od nujnih stanj pri odraslih, ki so največkrat povezana z kardiovaskulanim sistemom, večkrat povezana z dihali. Npr. grozeča dihalna odpoved, tujek v dihalih, hudo poslabšanje astme, krup... Pri otrocih so pogosti tudi vročinski krči. Seveda pa ne smemo pozabiti na nujna stanja v nevrologiji, psihiatriji in pri poškodbah, ki pa jih čalnek ne opisuje. Pri vsakem stanju je najprej opisano kako le tega prepoznamo (klinična slika), sledi diferencialna diagnoza, ki pomaga ločiti določeno bolezen od drugih, ki se kažejo z enakimi oz. podobnimi znaki in simptomi. Temu sledi opis ukrepov zdravnika in ekipe nujne medicinske pomoči. Članek je primeren tako za študente, kot tudi za splošne in urgentne zdravnike.

Abstract

This article deals with some of the most common and most urgent children's health states. Emergency situations in pediatrics are, as opposed to the emergency conditions in adults, which are mostly related to the cardiovascular system, frequently related to respiratory system (breathing disorders). E.g. Impending respiratory failure, a foreign body in the respiratory tract, severe exacerbation of asthma, croup etc.. Children also frequently suffer from heat cramps. Of course, one must not forget the urgent situations in neurology, psychiatry and the trauma injuries, which are not described in this particular article. For each urgent state it is first described how to recognize the state itself (clinical status). An introductory description is then followed by differential diagnosis, which helps to separate the specific disease from others that shows the same or similar signs and symptoms. This is followed by a description of how doctors and emergency medical team should approach to it. The article is suitable for students, as well as for general and emergency doctors.

Grozeča dihalna odpoved

Klinična slika

Popolna odsotnost dihanja (apneja) ali prisotnost nezadostnega:

§ zelo hitrega in težkega dihanja (vgrezanje medrebernih prostorov in juguluma, plapolanje nosnih kril, stokanje)

§ počasnega dihanja z občasnimi premori (izrazita bradipneja in apneja ter lovljenje zraka)

Bolnik je bled ali cianotičen, z moteno zavestjo ali nezavesten, ohlapen. Nastopijo lahko krči zaradi hipoksije. V tem, obdobju je bitje srca upočasnjeno- bradikardija.

Diferencialna diagnoza

Najpogostejša stanja so: hude okužbe zgornjih in spodnjih dihal, astma. Pri dojenčku in malem otroku se večina bolezni (okužbe, metabolne bolezni, poškodbe, bolezen osrednjega živčevja idr.) kaže s klinično sliko dihalne odpovedi.

Ne glede na osnovni vzrok je potrebno najprej sprostiti dihalne poti in začeti z umetnim dihanjem.

Ukrepi zdravnika:

§ Dovajanje kisika je vedno indicirano.

§ Otroka namesti v tak položaj, ki mu najbolj odgovarja (dojenčkovo vzglavje naj bo dvignjeno).

§ Prepreči vsako vzburjenje otroka (če motnje dihanja niso hude, ni na mestu nastavljati venske poti).

§ Pripravi dihalni balon z masko in aspirator, če je v bližini.

§ Sprosti dihalno pot, prični umetno dihanje, če je stanje kritično.

Ukrepi ekipe NMP:

§ Ekipa NMP prevzame bolnika, se seznani z dosedanjimi ukrepi in nadaljuje zdravljenje.

§ Priklopi bolnika na prenosni EKG aparat in pulzni oksimeter.

§ Preveri pulz in krvni pritisk.

§ Če je stanje kritično, ali je nastopila apneja, se odloči za vstavitev umetne dihalne poti: ustnožrelni tubus, laringealno masko, endotrahealni tubus ali krikotirotomija z vodilom preko kože.

§ Vstavi gastrično sondo in izprazni želodčno vsebino in zrak.

§ Poišče primerno vensko pot. Če ta ni dosegljiva v 90 sekundah ali v treh poizkusih, nastavimo intraosalno pot.

§ Pri sumu na zastrupitev s pomirjevali ali narkotiki damo: flumazenil (Anexate®), v odmerku 0,01-0,02 mg/kg telesne teže v žilo ali naloxon (Narcanti®) v odmerku 5-10 µ/kg telesne teže v žilo.

Psevdokrup (virusni traheolaringitis)

Klinična slika

Otroci v starosti od 1. do 3. leta z nekajdnevnimi nespecifičnimi kataralnimi znaki okužbe zgornjih dihal v subfebrilnem stanju razvijejo dražeč kašelj in stridor pri vdihu. Le-ta se lahko poglablja, pridruži se mu lahko še stridor pri izdihu ter še klinični znaki dihalne stiske (tahipneja, plapolanje nosnih kril, vgrezanje medrebernih prostorov in juguluma, cianoza, hlastanje za zrakom.

Diferencialna diagnoza

Bakterijski traheitis in akutni epiglotitis se pričneta nenadoma, z visoko temperaturo, hudo splošno prizadetostjo (toksikoza) in hitreje razvijajočimi se znaki dihalne stiske. Tujek v dihalih najpogosteje diagnosticiramo anamnestično ali po nenadnem začetku simptomov in znakov, ki so lahko blagi (dražeč kašelj s prostim intervalom) ali pa tujek v celoti zapre dihalno pot, čemur sledi dihalna odpoved.

Najpogosteje se bolezen kaže v mili obliki s stridorjem med jokom in naporom, vendar je kljub temu potrebno takšnega otroka skrbno obravnavati.

Ukrepi zdravnika in ekipe NMP:

§   Otroka je potrebno pomiriti.

§   Zagotoviti hladen, vlažen zrak.

§   Inhalacija: metilaminoetanol katehol (Micronephrin®): 0,2-0,4 ml se razredči z destilirano vodo v raztopino 5 ml.

§   Deksametazon i. v. ali i. m.: 0,6 mg/kg telesne teže v enkratnem odmerku.

§   Postopki oživljanja, če je indikacija.

Tujek v dihalih

Klinična slika

Najbolj ogrožena skupina so dečki v starosti od 1. do 5. leta. Tujek je najpogosteje hrana (razna jedrca). Doslej zdrav otrok prične nenadoma dražeče kašljati. Kašelj se lahko po nekaj minutah ali urah umiri in se ponovno pojavi (prosti interval). Aspiracija tujka pa lahko kritično zapre dihalno pot in se pojavijo klinični znaki dihalne stiske (tahipneja, plapolanje nosnih kril, vgrezanje medrebernih prostorov in juguluma, cianoza, hlastanje za zrakom).

Diferencialna diagnoza

Psevdokrup (v subfebrilnem stanju z nekajdnevnimi kataralnimi znaki), bakterijski traheitis, akutni epiglotitis (v febrilnem stanju s splošno prizadetostjo), prirojene napake dihal, ki delno zatesnijo svetlino sapnika ali sapnic (kronična simptomatika), zastanek tujka v požiralniku.

V polovici primerov anamneza ni zanesljiva, zato je potrebno vsak napad kašlja v afebrilnem stanju, ki se ga ne da pomiriti, obravnavati kot možno aspiracijo tujka.

Ukrepi zdravnika:

Delna zapora dihalnih poti:

§   Otroka je potrebno pomiriti v materinem naročju, omogočiti prevoz do bolnišnice, kjer bo možna bronhoskopija z rigidnim bronhoskopom.

Kritična zapora dihalnih poti pri dojenčku:

§   sprosti dihalne poti

§   2-5 vpihov usta na usta in nos

§   5 udarcev po hrbtu med lopaticama in 5 pritiskov (hitri sunki) po prsnici (lega dojenčka je na reševalčevi dlani, glava je obrnjena za 30 stopinj navzdol)

§   Preglej ustne votline (če se je tujek izločil)

§   Če ne more zadihati, je postopek potrebno ponoviti.

Kritična zapora dihalnih poti pri otroku:

§   Če je otrok še pri zavesti: klasični Heimlichov prijem

§   Če otrok ni pri zavesti: sprostitev dihalnih poti

§   2-5 vdihov usta na usta

§   5 udarcev po hrbtu med lopaticama in potem, ko otroka obrnemo, še 5 udarcev po prsnici (otrok naj leži na trdi podlagi)

§   Pregled ustne votline (če se je tujek izločil

§   Če ni spontanega dihanja, je postopek potrebno ponoviti (le da namesto udarcev po prsnici izvajaj hitre sunke v zgornjem delu abdomna v apikalni smeri.

Ukrepi ekipe NMP: dodatni postopki oživljanja

Opomba

Če je dihanje še zadostno, je Heimlichov prijem in njegove različice za dojenčka in nezavestnega otroka kontraindiciran, ker se lahko tujek premakne iz ene od sapnic in se zagozdi v subglotičnem prostoru.

Hudo poslabšanje astme

Klinična slika

Bolnik suho in dražeče kašlja, ima občutek težkega dihanja in dušenja, izgovori lahko le posamezne besede v enem dihu. Uporablja pomožne dihalne mišice. Vidne so supraklavikularne, suprasternalne, epigastrične in interkostalne retrakcije. Izdih je forsiran, frekvenca dihanja je povečana več kot 50%. Slišno je piskanje v vdihu in/ali izdihu. Največji pretok v izdihu (PEF) je manj kot 50% osebnega rekorda, nasičenost hemoglobina s kisikom (SaO2) je manj kot 90%.

Urgentno stanje: cianoza, slabo slišno dihanje, vznemirjenost ali zmedenost, izmučenost, slabotni dihalni gibi, potenje, PEF pod 33% osebnega rekorda, ali če ne more pihniti v merilec PEF.

Diferencialna diagnoza

Najusodnejša je lahko zamenjava z aspiriranim tujkom. S podobno klinično sliko lahko poteka poslabšanje zaradi respiratornega infekta pri bolniku s cistično fibrozo, bronho-pulmonalno displazijo ali obliteriranim bronhiolitisom.

Otrok s hudim ali celo smrtno nevarnim poslabšanjem astme nima vedno vseh naštetih kliničnih znakov. Prisotnost vsaj enega mora biti svarilo. S težo poslabšanja se še zlasti slabo ujema subjektivni občutek težkega dihanja. Poslabšanje je najbolje oceniti z objektivnimi parametri (PEF, SaO2). Prisotnost zdravnika lahko majhnega otroka močno vznemiri in je SaO2 lahko zaradi tega višja.

Ukrepi zdravnika in ekipe NMP:

§   Vzpostavi visok pretok kisika preko maske (10-15 l/min) ali kisik preko nosnega katetra.

§   Pri otroku, ki se kljub terapiji z bronhodilatatorjem očitno utruja, potrebuje vedno več kisika, dihalni gibi pa postajajo šibkejši, je potrebna podpora dihanja s predihavanjem.

§   Inhalacije bronhodilatatorja: salbutamol (Ventolin®)

§   Pri zelo hudem poslabšanju poleg inhalacij še adrenalin.

§   Kortikosteroid: metilprednisolon (solu-medrol)

Anafilaktični šok

Klinična slika

Anafilaktična reakcija je imunsko pogojena reakcija, ki lahko vodi v šokovno stanje. Najpogostejši vzroki so alergije na insekte, kontrastna ali druga zdravila in nekatere vrste hrane.

Diferencialna diagnoza

Vsa stanja, kjer pride do edema grla (infekti, tujki), bronhospazma (astmatični napad) in drugi vzroki za razvoj distributivnega šoka (npr. sepsa)

Ključni podatki v anamnezi, iz katerih lahko sklepamo, da se bo razvil anafilaktični šok, so: predhodna težka oblika anafilaktične reakcije, da je bila doslej vsaka reakcija hujša od predhodne, astma v anamnezi.

Ukrepi zdravnika in ekipe NMP:

§   Odstrani alergen

§   Oskrbi dihalne poti: - če so proste opazuj

-                     če je delna obstrukcija s stridorjem: adrenalin i. m., nato v obliki

      inhalacij, antihistaminik p. os (loratadin)

-                     če je popolna obstrukcija: intubacija ali krikotirotomija

§   Ocena dihanja: - če je normalno, oceni cirkulacijo

-                     če je prisotno piskanje in otrok še ni dobil adrenalina, mu le-tega damo

-                     če je odsotno: temeljni postopki oživljanja

§   Ocena cirkulacije: - če je primerna, naredi razširjen klinični pregled (če je prisotna le

                  urtikarija, uporabimo antihistaminike in oralne steroide)

-                     če je šokiran in še ni dobil adrenalina, naj ga dobi

-                     če je brez pulza: temeljni postopki oživljanja

Cianotična ataka

Klinična slika

Razdražljivost, neutolažljiv jok, pospešeno, stokajoče dihanje. Centralna cianoza se poglablja. Šum na srcu oslabi ali izgine. Ob intenzivni ataki, letargija, nezavest, krči in celo smrt. Največ jih je pri otrocih s tetralogijo Fallot, redkejše so pri otrocih z drugimi cianotičnimi prirojenimi srčnimi napakami.

Diferencialna diagnoza

Dihalna odpoved, epileptični napad. Otroka je potrebno ustrezno obravnavati že ob sumu na cianotično atako. Dokončna opredelitev cianotičnih atak je domena pediatra kardiologa.

Cianotične atake so pogostejše v jutranjih urah, povezane so z otrokovo aktivnostjo. Posebno pogoste cianotične atake sproži bolečina, npr. odvzem krvi, nastavitev i. v. poti.

Ukrepi zdravnika:

§   Otroka namesti v položaj fetusa: kolena na prsi

§   Dovajaj 100% kisik preko ohio obrazne maske

Ukrepi ekipe NMP:

§   Morfijev sulfat

§   Nastavitev venske poti.

§   Fiziološka raztopina v enkratnem odmerku.

§   Natrijev bikarbonat.

§   Prevoz otroka v spremstvu reanimacijske ekipe na najbližji otroški oddelek.

Delo z otrokom s cianotično atako naj bo še posebno obzirno. Boleči posegi naj se izvajajo šele po aplikaciji morfija.

Cianotične atake so absolutna indikacija za operativno zdravljenje prirojene srčne napake.

Supraventrikularna tahikardija

Klinična slika

Srčna frekvenca je močno povišana (150-300 utripov/min), kompleksi QRS na krivulji EKG so ozki, valovi P pa abnormni. Pulz je šibak.

Znaki pri novorojenčku, dojenčku in majhnem otroku:

Izguba apetita, bledica, znojenje, letargija. Znaki srčnega popuščanja.

Simptomi in znaki pri večjem otroku:

Bledica, znojenje. Palpitacije, bolečine za prsnico. Slabost, vrtoglavica, sinkopa.

Diferencialna diagnoza

Pri vseh otrocih z navedenimi simptomi in znaki je potrebno posneti EKG z dvanajstimi odvodi. Zanesljivo naj se izključi sinusna tahikardija. Tahikardija z ozkimi kompleksi QRS naj se obravnava kot supraventrikularna, tahikardija s širokimi kompleksi QRS kot ventrikularna.

Posebna pozornost naj bo namenjena novorojenčkom, dojenčkom in majhnim otrokom, ker je klinična slika neznačilna. Zato je potrebno ob navedenih znakih za potrditev ali izključitev supraventrikularne tahikardije posneti EKG z dvanajstimi odvodi.

Ukrepi zdravnika ali ekipe NMP:

Hemodinamsko stabilen bolnik

§   Priklopi EKG.

§   Vagalni manevri: vrečka z ledom za približno 15 sekund pri dojenčku, masaža karotidnega sinusa ali Valsalvin manever pri večjem otroku.

Hemodinamsko nestabilen pacient (hipertenzija, motena zavest)

§   Takojšnja sinhronizirana električna kardioverzija (0,5 J/kg TT), ob neuspehu se odmerek podvaja.

§   Damo midazolam, v primeru, da je pred elektrokonverzijo potrebna sedacija.

§   Dajanje adenozina, čemur lahko sledi prehodna asistolija ali bradikardija.

Hipertenzivna kriza

Klinična slika

Nagel porast krvnega pritiska, glavobol, bruhanje, motnje vida, edem papile. Fokalni nevrološki izpadi, motnja zavesti (do kome), krči. Znaki akutne ledvične odpovedi. Zastrupitev s simpatikomimetiki.

Ukrepi zdravnika

§   Izvede ležeč položaj ali položaj nezavestnega.

§   Vzpostavi vensko pot.

§   Terapija takoj: per os, če ni motnje zavesti, sicer i. v.

§   Stalno meri krvni pritisk.

§   Doda nifedipin (adalat), per os ali sublingvalno.

Ukrepi ekipe NMP

§   Če je potrebno: reanimacijski postopki.

§   Izključi zastrupitev s simpatikomimetiki, drogami.

§   Hidralazin, Natrijev nitroprusid Toksičnost cianida), labetalol (lahko povzroči srčni blok ali odpoved) , enalaprilat (kontraindiciran pri solitarni ali transplantirani ledvici), diazoksid (možni nagli padci krvnega pritiska)

Vročinski krči

Klinična slika

Vročinski krči so epileptičnim napadom podobni krči, ki se vedno pojavijo le pri povečani telesni temperaturi (praviloma nad 38,5°C), ki je posledica neke okužbe zunaj osrednjega živčevja in je v veliki večini primerov virusna. Vročinski krči se pojavljajo le pri otrocih med 6. mesecem starosti pa vse do dopolnjenega 6. leta, le izjemoma tudi kakšen mesec poprej ali nekaj mesecev kasneje. Če se pojavljajo v obliki tonično-kloničnih krčev z nezavestjo in trajajo manj kot 15 minut, so preprosti. Kadar pa se pojavljajo žariščno, z ali brez prehodne hemipareze, so daljši od 15 minut, in se ponovijo večkrat v dnevu, so kompleksni.

Diferencialna diagnoza

Krče, ki se pojavijo kot prvi znak akutnega meningitisa ali meningoencefalitisa, lahko zamenjamo z vročinskimi, še zlasti pri dojenčkih ali pri otrocih, ki so pred tem že prejemali antibiotike, ker pogosto nimajo nobenih drugih simptomov ali znakov okužbe možganov. Pri najmanjšem pomisleku o morebitni tovrstni okužbi je treba opraviti lumbalno punkcijo. Druge diferencialno-diagnostične možnosti so tudi: tresenje ob mrzlici, napadi zamolkovanja ob povečani telesni temperaturi in različni navidezni življenje ogrožajoči dogodki.

Za mlajše zdravnike in za vse tiste, ki se bolj redko srečujejo z otrokom, ki je prvič imel vročinske krče, je bolje, če se odločijo za sprejem otroka v bolnišnico in skrbno opazovanje otroka. Lumbalno punkcijo naj opravijo ob pozitivnih meningealnih znakih ali kakršnihkoli drugih nevroloških znakih, pri dojenčkih in malčkih do 18. meseca starosti in pri otrocih, ki so pred tem prejemali antibiotike. Rutinske diagnostične preiskovalne metode, kot so EEG, rentgenogram lobanje, računalniška tomografija ali magnetno-resonančno slikanje možganov, pri otrocih z vročinskimi krči niso upravičene.

Ukrepi zdravnika ali ekipe NMP:

§   Otroku, ki ima vročinske krče manj kot 5 min, predvsem znižaj telesno temperaturo; najboljši način za to je fizikalni (umivanje ali tuširanje z mlačno vodo, mlečni obkladki)

§   Sledi uporaba enega od antipiretikov oziroma nesteroidnih analgetikov (v primerih, ko otrok bruha, je bolje uporabiti rektalno sredstvo).

§   Če krči trajajo dlje kot 5 minut, uporabi sredstva proti krčem (diazepam)

§   Ko vročinski krči trajajo 15 minut ali dlje, moraš postopati kot pri epileptičnem statusu.

§   V akutnih primerih: ohlajanje, antipiretična zdravila in diazepam. Druga specifična terapija ali preventiva  primerih vročinskih krčev nista potrebni.

Opombe

§   Nikoli se ne sme uporabljati alkoholnih obkladkov za zmanjševanje visoke temperature, prav tako brez strokovnega nadzora ni priporočljivo kopanje v kadi z mlačno vodo.

§   Preverjanje morebitnih meningealnih znakov pri otroku, takoj po vročinskem krču, še zlasti po uporabi diazepama, je lahko lažno negativno.

§   Staršem je potrebno razložiti, da gre za prehodno električno praznjenje v možganih zaradi hitro razvijajočih možganov pri otroku, in da je končni izid v večini primerov izrazito ugoden.

§   Treba je vedeti, da so vročinski krči najpogostejši vzrok epileptičnega statusa, zato bodite pripravljeni na tovrstno zdravljenje v ustrezni ustanovi.

Diabetična ketoacidoza

Klinična slika

Poliurija, polidipsija, zadah po acetonu, slabo počutje, hujšanje, bruhanje, glavobol, bolečine v trebuhu in mišicah, izsušitev, obstipacija, dispneja, šibak pulz, somnolenca, koma.

Diferencialna diagnoza

Vse akutne bolezni osrednjega živčevja (npr. meningoencefalitis), in trebuha, dehidracija različnih vzrokov.

Pri merjenju glukoze v krvi z reagentnim papirjem oziroma merilcem krvnega sladkorja so vrednosti nad 11,1 mmol/l nezanesljive.

Ukrepi zdravnika:

§   Če je otrok v nezavesti, izvedi položaj za nezavestnega.

§   Preveri vrednost krvnega sladkorja.

§   Preveri krvni pritisk.

§   Ob jasni klinični sliki ketoacidoze, krvni sladkor preko 15 mmol/l in ketonskih telesih v urinu, nastavi vensko pot.

§   Potrebna je infuzija fiziološke raztopine, 20 ml/kg TT, ki naj steče v 40 do 60 minutah.

§   POZOR: Nevarnost možganskega edema. Pri zelo visoki osmolalnosti plazme (krvni sladkor preko 30 mmol/l) nadomeščanje tekočin s fiziološko raztopino predstavlja za bolnika nevarnost možganskega edema. Zato v tem primeru rehidracijo pričnemo z mešanico 20% glukoze s fiziološko raztopino v razmerju 1:1 (končna koncentracija glukoze 10%)

Ukrepi NMP:

§   Preverjanje krvnega sladkorja, če je še vedno nad 15 mmol/l, sledi ponovna infuzija fiziološke raztopine.

§   V kolikor ni možen takojšen prevoz na Pediatrično kliniko (v roku 1 do 2 uri) nadaljuješ z mešanico 5% glukoze in fiziološke raztopine v razmerju 1:1 ali 3:1 z dodatkom hitro delujočega inzulina.

§   Previdnost pri malih otrocih: če je vrednost krvnega sladkorja pod 15 mmol/l, lahko ob infuziji fiziološke raztipine z inzulinom pride do padca krvnega sladkorja v hipoglikemično območje.

Hipoglikemija

Klinična slika

Novorojenček: tremor, cianoza, neredno, hitro dihanje, tudi apneja, zaspanost, potenje, tahikardija, inapetenca, cvileč jok, krči, koma.

Ostali otroci: nemir in zaspanost, bledica, potenje, tremor, slabost, lakota, glavobol, bolečine v trebuhu, motnje vida, spremembe v govoru in obnašanju, streotipne kretnje, hipotenzija, krči, koma.

Hipoglikemična meja pri novorojenčku je 2 mmol/l glukoze v krvi, pri večjem otroku pa 2,6 mmol/l glukoze v krvi, izmerjeno z reagentnim papirjem ali merilcem krvnega sladkorja.

Ukrepi zdravnika ali ekipe NMP:

§   Izmeri krvni sladkor v krvi.

§   Pri zavestnem dodaj sladke pijče per os.

§   Nastavi vensko pot.

Novorojenčki:

§   10%glukoza, 2-4ml/kg TT i. v. počasi, v enkratnem odmerku

§   Infuzija 10% glukoze s hitrostjo 2-3 ml/kg/h

Ostali otroci

§   25% glukoza, 2 ml/kg TT i. v.

§   POZOR: pri nezavestnem sladkornem bolniku lahko najprej uporabimo glukagon i. m., celotno ampulo pri bolnikih težjih od 15 kg, sicer pol ampule. Če se v 5 do 10 minutah bolnik ne prične prebujati kontroliramo krvni sladkor in nadaljujemo z bolusom glukoze.

§   Kontinuirana infuzija 10 do 20% glukoze počasi.

Če otrok ni znan diabetik, ali če je hipoglikemija huda, je potrben nujen prevoz s spremstvom zdravnika na pediatrični oddelek.

Akutna suprarenalna odpoved - Adisonska kriza

Klinična slika

Oslabelost, bruhanje, driska, izsušitev, hladna, marmorirana koža, hipotenzija, nemir, nato apatija, znaki hipoglikemije do krčev in nezavesti.

Diferencialna diagnoza

Hipoglikemija, epilepsija, diabetična ketoacidoza

Ukrepi zdravnika ali ekipe NMP

§   Izmeri krvni pritisk in krvni sladkor.

§   Nastavi vensko pot.

§   Infuzija 500 (otroci do 12 let) do 1000 ml (starejši od 12 let) mešanice 5% glukoze in fiziološke raztopine v razmerju 1:1, ki naj steče v 1-2 urah v primeru šokovnega stanja, sicer v 5 do 6 urah.

§   Postopki oživljanja, če so potrebni

§   Hidrokortizon, 1-2 mg/kg TT i. v.

§   Dovajaj kisik, 100%, preko ohio obrazne maske, če je motena oksigenacija.

§   Pri hudi hipotenziji damo adrenalin.

§    

Literatura:

1.                 Nujna stanja: priročnik; urednik Sašo Kavčič;  4. izdaja; Ljubljana: Združenje za spolšno/družinsko medicino Slovenskega zdravniškega društva; 2000

2.                 Prva pomoč: priročnik s praktičnimi primeri; Uroš Ahčan in sodelavci; 1. izdaja; Ljubljana: Rdeči križ Slovenije; 2006