Nujnost stalnega obnavljanja veščin in znanja je predmet mnogih študij (Chamberlain, 2003). Rezultati kažejo na pogosto presenetljivo povprečno znanje nekaterih veščin med medicinskim osebjem na področjih dela, kjer tega ne bi pričakovali (Latman, 1980). Na urgentnih oddelkih v zvezni državi Teksas v ZDA je bila izvedena študija, ki je vključevala vzorec 5% medicinskih sester, tehnikov in zdravnikov, ki redno delajo na urgentnem oddelku. Različne veščine (temeljni postopki oživljanja, intubacija...) so bili ocenjevani s točkovnikom. Dve leti kasneje so udeleženci študije dosegli v poprečju  50% točk manj glede na njihov prvotni rezultat.

Zaradi rezultatov omenjene in podobnih raziskav je bilo narejenih več  študij, ki iščejo vzrok hitrega padanja kakovosti in iščejo rešitve (William, 1991). Ena od opisanih značilnosti je tudi dejstvo, da so po tečaju tako inštruktorji kot tečajniki zadovoljni z kakovostjo tečaja, neodvisno testiranje takoj po tečaju pa znanje tečajnikov oceni precej nižje kot njihov inštruktor.

Leta 2001 je International Liaison Committee on Resuscitation (ILCOR), mednarodno telo, ki združuje Evropski svet za reanimacijo (ERC), Ameriško zvezo za srce (AHA) in druge podobne organizacije podal izjavo o trenutnem stanju in nadaljnjih smernicah izobraževanja na področju oživljanja.  Ugotovljeno je bilo, da medicinsko osebje pogosto podcenjuje tečaje osnovnih postopkov oživljanja,  a je znanje med posamezniki zelo različno (Goucke, 1986). Izpostavljen je bil tudi pomen stalnega obnavljanja veščin med tekom študija. (Nyman, 2000)

Za zelo uspešen se je izkazal način učenja, ki temelji na reševanju problemov, samostojnem odločanju in ukrepanju ter delu v skupini (problem, action oriented study and team work). Skupina naj šteje največ 8 članov in naj se uči preko izvajanja določenega scenarija. Vloga mentorja se iz predavatelja pri tem načinu učenja spreminja v facilitatorja, osebo, ki usmerja način razmišljanja udeležencev in nima aktivne vloge kot predavatelj.

Opisana problematika je botrovala tudi nastanku delavnic urgentne medicine leta 2001. Takrat je bila izvedena anketa, v kateri je 97% vprašanih odgovorilo, da si želijo več tematike iz področja urgentne medicine v času študija. V 8 letih se je marsikaj spremenilo. Drugo leto prvi letniki začnejo s prenovljenim programom študija, ki vključuje tematike iz urgentne medicine v 3. Letniku in ne le v 1. in 6. kot sedaj. A učinek prenove se bo seveda pokazal šele v nekaj letih, vsaj do takrat pa se prostovoljni študentski projekt Urgentna medicina trudi z izobraževanjem na tem področju. V anketi, izvedeni marca 2009  je od 130 anketiranih študentov 4. letnika na vprašanje o znanju masaže srca le 19% odgovorilo, da bi znali masirati srce v resnični situaciji. Nadaljnjih 30% bi znalo svoje znanje prikazati na lutki. Ostali postopek teoretično sicer poznajo, a v praksi ne bi znali masirati. Rezultati verjetno bolj kot na pomanjkanje znanja kažejo na pomanjkanje stalnega obnavljanja veščin in samokritičnost študentov, ker se tega zavedajo.

Upam, da bodo Delavnice urgentne medicine 2009 prispevale k spremembi rezultatov na boljše. Hkrati bi omenil novost tokratnih delavnic, študentske seminarje, za katere upam, da bodo znanje razdrobljeno med različne članke v primerni obliki predstavili ostalim študentom.

Matej Jenko

vodja projekta 2008/2009